Ko sem bila še otrok, smo pogosto hodili z družino kampirat. Spomnim se, da sem imela svojo majhno ročno svetilko, ki sem jo strašansko oboževala. Bila je rdeča, nekoliko prevelika za mojo otroško roko, a sem jo nosila povsod s sabo. Zvečer, ko je padla tema in so se odrasli še pogovarjali ob ognju, sem se s svetilko v roki podala na pustolovščine, najraje sem raziskovala bližnji gozd ali šotor, kjer smo s prijatelji imeli skrite sladkarije.
Enkrat sem se odpravila malo predaleč. Nisem šla daleč v smislu razdalje, ampak dovolj, da nisem več slišala ostalih. Bilo je popolnoma temno, razen malega snopa svetlobe iz moje ročne svetilke. Srce mi je začelo razbijati, ampak tista svetloba mi je dajala občutek varnosti. Vzela sem si trenutek, globoko vdihnila in po svetlobni poti začela hoditi nazaj. Takrat sem se prvič zavedala, kako zelo pomemben je lahko tako majhen predmet, kot je ročna svetilka.
Od takrat naprej imam ročno svetilko vedno nekje pri roki – v avtu, v nahrbtniku, doma v predalu poleg postelje. Morda je to ostanek tistega otroškega občutka, da mi svetloba pomaga najti pot. Ampak dejstvo je, da mi je že večkrat prišla prav. Ko je zmanjkalo elektrike. Ko sem ponoči iskala nekaj na podstrešju. Celo na dopustu, ko sva se z možem vračala iz večernega sprehoda brez uličnih luči, nama je prav prišla ročna svetilka.
Danes imam sicer bolj moderno, majhno in izjemno močno svetilko, ampak čustveno sem še vedno navezana na tisto prvo, rdečo. Mislim, da je še vedno nekje v škatli s spomini. Ročna svetilka je postala zame simbol. Majhen vir svetlobe, ki te lahko vodi, ko ne vidiš poti. In takih stvari ne pozabiš.
Zanimivo je, kako nekaj tako preprostega, kot je ročna svetilka, lahko v določenih trenutkih pomeni ogromno. Ni le orodje, ampak nekaj, kar ti daje občutek nadzora v nepredvidljivih okoliščinah. Morda zato še danes, ko jo primem v roke, začutim tisto otroško samozavest. Nekakšno tihotapljenje poguma v dlan ravno takrat, ko ga najbolj potrebuješ.…