Ko sem bila majhna, se spomnim da sem se zelo bala konjev. Še danes ne vem zakaj. Ko sem bila pri noni na počitnicah sem vedno uživala, saj smo večino časa preživeli zunaj pred hišo na ogromni zelenici, ali pa se sprehajali po dolgih travnikih. Nona je živela na vasi. Tam je bilo nekaj čisto običajnega videt konje na cesti, saj so lastniki živeli takoj v bližnji vasi, nonina hiša pa je bila ravno ob poti, kjer so šli večkrat mimo. Ker so bili z mojimi stari starši praktično že zelo dobri znanci, so se tudi večkrat ustavili, kaj pojedli, popili in kakšno rekli. Tako sem imela možnost videti konja čisto od blizu. Ampak bala sem se ga. Morda ker so bili oni tako veliki, jaz pa tako mala. Ker seveda so hotli, da mi je bila stvar še bolj zanimiva, so me posedli v sedlo. Takrat sem začela jokat. Vem tudi da nekje obstaja slika, ko sem bila kot mala mula na konju z skremženim obrazom.
No, minilo je kar nekaj let, ko smo v s šolo šli na neko ekskurzijo. In seveda so nam za presenečenje omogočili tudi jahanje. Takrat sem stopicljala vedno bolj nazaj, da sem prišla med zadnjimi na vrsto. ko sem končno prišla tudi jaz na vrsto, mi je starejši fant, ki je upravljal s konji pomagal se vsesti nanj. Vprašal me je če me je kaj strah. Stisnila sem zobe i ntežko mi je bilo reči ja. Takrat sem stisnila zobe in odkimala z glavo. On je rekel, »no prav« in hodil ob konju in gledal naprej, ter se delal kot da me ni. Končno smo prišli do konca poti, in že sem lahko šla dol iz konja. Seveda nisem nobenemu želela povedati da me je bilo strah ježe, pa tudi nisem hotla da za to izve fant ki mi je bil v tistih šolskih letih všeč.
Od takrat nisem imela več stika s konji. No, vsaj tako od blizu ne. Si pa zares želim še enkrat it čez to izkušnjo, kljub temu da me ta misel malo še straši. …