Kar nekaj časa sem delal v proizvodnji, kjer smo se ukvarjali z obdelavo železa. Izdelovali smo razne kose in konstrukcije za razne naročnike. Nekaj časa nazaj pa smo se srečali z kar velikim povpraševanjem po kosih, ki so zahtevali nenormalno natančnost. Prav tako je šlo za precej majhne kovinske dele, ki so zahtevali kar nekaj minimalnih detajlov. Pri teh ni bilo prostora za napake in odstopanja, prav tako pa so nekateri kosi zahtevali trše kovine. Zaradi tega smo naleteli na težavo, kajti standardni postopki obdelave ne bi bili primerni.
Ko pa sem en dan prišel v službo, sem zaslišal besedo elektroerozija. Nadrejeni in nekateri drugi v proizvodnji so se namreč pogovarjali, da bi lahko ta tehnologija pomagala pri opravilu takšnih projektov. Priznam, meni se ni niti sanjalo o čem se gre. Že sama beseda elektroerozija se mi je slišala bolj kot kakšen naravni pojav, kot kaj drugega.
Tedaj pa mi je nekdo razložil, da gre za tehnologijo, ki lahko s pomočjo izredno močne iskre razreže tudi najtrše kose kovin, ter to z izredno preciznostjo. To me je precej presenetilo, saj se je slišalo kot nekaj iz prihodnosti.
Ko pa se je stroj, ki je deloval na elektroerozijo, pojavil v proizvodnji, sem lahko imel samo izbuljene oči. Res mi je bilo zanimivo videti, kako ta deluje. Prav tako je bil računalniško voden, tako da je deloval skoraj sam, brez kakšne potrebe po človeški pomoči. Tedaj smo lahko končno začeli delati tudi na tovrstnih projektih, ki so zahtevali obdelavo trših kovin, med drugim tudi titan, ter to z zelo veliko natančnostjo in brez odstopanj.
Svojega šefa sem tudi vprašal, zakaj smo stopili v to, kajti stroj za elektroerozijo najbrž ni bil tako poceni. Tedaj pa mi je razložil, da je bila elektroerozija vredna svoje cene, kajti s tovrstnimi projekti bomo dobili zelo velik dobiček.…