Dvig in prevoz kot ključen del izvedbe

Dvig in prevoz sta storitvi, o katerih večina ljudi začne razmišljati šele takrat, ko je stvar že pred vrati. Velik predmet, težak stroj, konstrukcija ali oprema, ki je sam ne moreš premakniti. Takrat hitro postane jasno, da ne gre samo za moč, ampak za načrtovanje, izkušnje in pravo zaporedje korakov.

Prvič sem se res zavedala pomena dviga in prevoza pri projektu, ki je bil na videz enostaven. Predmet je bil pripravljen, lokacija znana, a že pri prvih vprašanjih je bilo jasno, da brez dobrega načrta ne bo šlo. Kako se bo dvignilo, kje bo naloženo, kakšna je pot, kje so omejitve. Vsak del mora biti premišljen vnaprej, sicer se zapleti pojavijo zelo hitro.

Dvig in prevoz kot ključen del izvedbe

Dvig in prevoz nista samo fizično delo. Sta kombinacija logistike, komunikacije in občutka za prostor. Dober izvajalec vidi težave, še preden se pojavijo. Upošteva dostop, višino, težišče, vreme in čas. In ko je vse dobro usklajeno, poteka celoten proces mirno, skoraj rutinsko.

Zanimivo je, kako zelo se to pozna na koncu. Če gre kaj narobe, ostane grenak priokus, tudi če je stvar na koncu na mestu. Če pa je dvig in prevoz izveden brez zapletov, imaš občutek, da je šlo vse lažje, kot si pričakoval. In to je pogosto znak dobre priprave.

Danes na dvig in prevoz gledam kot na ključen del izvedbe, ne kot na stransko storitev. Ker ko je ta del opravljen pravilno, se vse ostalo sestavi brez nepotrebnega stresa.

Sčasoma sem ugotovila, da se kakovost dviga in prevoza pokaže šele čez čas. Ko ni poškodb, ko ni popravkov in ko se na opravljeno delo ni treba več vračati. Takrat veš, da je bilo vse narejeno premišljeno. Dvig in prevoz nista vidna končna izdelka, sta pa temelj, na katerem vse stoji. Če je ta del opravljen dobro, se projekt zaključi brez slabe volje in brez občutka, da je bilo kaj prepuščeno naključju. In prav ta občutek varnosti je pogosto največja dodana vrednost takšne storitve. Zanesljiv partner poskrbi za oceno terena, ustrezno opremo in usposobljeno ekipo – s tem pa prihrani čas in stroške.…

Kontrola kakovosti je proces, ki se začne veliko prej, kot mislimo

Kontrola kakovosti se na papirju vedno sliši lepo. Postopki, pregledi, potrditve. V resnici pa se z njo največ ukvarjaš takrat, ko nekaj ne štima in ne veš točno, kje se je zalomilo. Izdelek je skoraj pravi. Storitev je skoraj dobra. Nekaj manjka, a ne znaš takoj povedati, kaj.

Velikokrat se kontrola kakovosti razume kot končni pregled. Kot nekdo, ki pride na koncu in reče ja ali ne. Ampak če si že kdaj popravljal napako, ki se je zgodila veliko prej, veš, da je to najdražja in najbolj naporna varianta. Takrat kontrola kakovosti ne rešuje problema, ampak samo potrdi, da obstaja.

V resnici se vse začne precej bolj zgodaj. Pri tem, kako se delo sploh lotiš. Ali so navodila jasna. Ali vsi razumejo, kaj pomeni dovolj dobro. Ali se stvari delajo po navadi ali z razmislekom. Veliko napak se zgodi čisto mimogrede, brez slabih namenov. Samo zato, ker se je nekaj predpostavilo in ni bilo izrečeno.

V vsakdanjem delu je kontrola kakovosti pogosto zelo tiha. Ne izgleda kot velik sistem, ampak kot drobna vprašanja. A je to res to? A ima to smisel? A bi jaz to brez razlage razumel? Takšna vprašanja si ne postavljaš zato, ker moraš, ampak ker veš, da boš sicer kasneje popravljal.

Pomembno je tudi, kdo nosi odgovornost. Če je kontrola kakovosti ‘naloga nekoga drugega’, običajno ne deluje. Ko pa postane del razmišljanja, se začnejo stvari urejati same od sebe. Manj je popravljanja, manj je slabe volje in manj tistega občutka, da si ves čas v zamudi.

Najbolj zanimivo pri kontroli kakovosti je to, da je najbolj uspešna takrat, ko je skoraj ne opaziš. Ko stvari tečejo, ko ni potrebe po razlagah in ko ni vprašanj za nazaj. Takrat veš, da nekaj deluje prav.

In ja, ni popolna. Nikoli ne bo. Ampak dobra kontrola kakovosti ni iskanje popolnosti. Je iskanje ravnotežja med tem, da gre delo naprej in da se ne sesuva samo vase.…

Lektoriranje me je naučilo zelo veliko

Ko sem začel redno pisati članke in besedila za delo, sem hitro ugotovil, da med “napisati” in “dokončati” obstaja velika razlika. Pravi pomen sem spoznal šele takrat, ko sem prvič sodeloval z lektorjem. Takrat sem razumel, da lektoriranje ni le popravljanje vejic in slovničnih napak, ampak pravi proces, ki besedilu vdahne profesionalnost, jasnost in ritem. Tako ga lahko nekdo veliko lažje prebere in bolje razume, o čem sploh govori.

S tem sem se natančneje prvič srečal, ko sem imel pred sabo zelo pomembno besedilo. Za podjetje je bilo tako ključno, da me je šef opozoril in mi svetoval, naj moje delo pregleda lektor. Res ni bilo prostora za napake, zato bi lahko lektoriranje potrdilo, da je besedilo primerno in pripravljeno, da ga pošljemo naprej.

Takrat sem bil pošteno presenečen. Iskreno sem mislil, da sem besedilo zelo dobro zasnoval, zato me je kar malo zabolel ego, ker šef v to ni povsem verjel. A ko sem začel sodelovati z lektorjem, sem videl, da stvari niso tako samoumevne, kot se zdijo. Lektor mi je poslal nazaj popravljeno besedilo, ki je bilo skoraj povsem rdeče. Našel je ogromno izboljšav. Te niso bile povezane le s pravopisom ali vejicami, temveč predvsem s slogom. Moje besedilo je bilo precej težko spremljati. To se je zgodilo, ker sem sicer točno vedel, o čem moram pisati, vendar tega nisem znal jasno zapisati. Zato je tukaj lektoriranje še kako pomagalo in mi dalo različico, ki je bila čisto pravilna.

Čeprav je bil to zame precejšen šok, sem se iz tega veliko naučil. Od takrat naprej vedno načrtujem nekaj časa za jezikovno korekturo in zadnje branje. To mi prihrani popravke, izboljša slog in poskrbi, da je sporočilo resnično jasno – še posebej pri dokumentih, ki gredo iz rok podjetja.…

Omega 3 mi je pomagal izboljšati počutje

Nikoli nisem bil človek, ki bi posegal po kakšnih prehranskih dopolnilih. Mislil sem si namreč, da vse potrebne reči že pridobim s svojo prehrano. Prav tako nisem videl nobenih težav s svojim zdravjem, oziroma počutjem, tako da se nisem za prehranska dopolnila nikoli zmenil. Nekaj časa nazaj pa se je nekaj spremenilo. Kar naenkrat se je moje počutje precej spremenilo. Bil sem vedno utrujen, brez energije in tisto kar je bilo najhuje, moji možgani so imeli kar nekakšen občutek, da so utrujeni. Zaradi tega se sploh nisem moral preveč osredotočiti na kakšna bolj resna dela.

Tedaj pa mi je prijatelj rekel, naj poizkusim omega 3. Priznam pa, da nisem vedel za kaj je to. Zdelo se mi je pač še eno prehransko dopolnilo, ki nima nekega učinka in mi ne bo moralo pomagati. Kljub tem mojim dvomom pa sem si rekel, da bom pač poskusil s tem, saj nimam nič za izgubiti. Gre za esencialne maščobne kisline EPA in DHA, ki so pomembne za možgane in srce.

Omega 3 mi je pomagal izboljšati počutje

Odpravil sem se v lekarno, kjer sem lahko našel razna prehranska dopolnila. Tamkajšnja zaposlena mi je nato ponudila omega 3 v obliki kapsul, ki jih spijem z vodo. Te sem moral spiti vsak dan eno, oziroma po potrebi. Rekla mi je tudi, naj malo gledam na prehrano. Če bom jedel veliko hrane, ki vsebuje omega 3, potem kapsule ne rabim vzeti. Med takšna živila spadajo mastne ribe (losos, sardele, skuša), pa tudi laneno seme, chia semena in orehi.

Že po prvem mesecu pa lahko rečem, da sem doživel kar nekaj sprememb. Postal sem manj utrujen čez dan, kar se je poznalo tudi na moji koži, ki je postala manj suha. Nato sem imel tudi zelo dober fokus, tako da sem se lahko končno zares osredotočil na delo. Tako lahko res rečem, da sem se počutil kot drug človek, ter so mi ta prehranska dopolnila res pomagala. Danes pa vseeno poskušam dobiti vsa potrebna hranila s prehrano, vendar če mi to ne uspe, včasih tudi vzamem kakšno tisto kapsulo. Vsakemu ustreza drugačen vnos, zato je pametno poslušati svoje telo in se po potrebi posvetovati z zdravstvenim strokovnjakom.…

Velika ali mala darila za rojstni dan

Ko sem dobila prvo nečakinjo, sem bila res vesela. Tako lepo je bilo videti majhno deklico. Ker še sama nisem imela otrok, je bilo še toliko lepše. Ob rojstvu bi težko rekli, da so darila za rojstni dan za otroka, takrat se posvetimo njeni memici in prav je tako. Jaz pa sem komaj čakala nečakin prvi rojstni dan. Kako sem se veselila. Že kar nekaj časa prej, sem začela premišljevati, kaj točno bi ji kupila. Ko sem šla v trgovino z igračami, me je prevzel ta topel občutek. Jaz bi res kupila pol trgovine. Ko mi je moja mama rekla, da moram vprašati sestro, kaj naj kupim, se s tem nisem strinjala. Rekla sem, da se ne počutim, da bi njo spraševala. Želela sem kupiti nekaj, kar bo od mene, ne pa da mi bo ideje za darila za rojstni dan dajal nekdo drug.

Komaj sem čakala darila za rojstni dan

Tako sem bila v otroški trgovini precej časa, seveda sem ga tudi potrebovala, kajti nisem bila vajena. Morala sem najti primerno darilo za eno leto. Kar je bil zame precej velik izziv, ker še tega nisem počela. Prosila sem za nasvet prodajalko, če mi lahko pove, kje so darila za tako majhne. Svetovala mi je nekaj daril, ena so bila tudi oblačila. Čeprav najprej nisem hotela kupiti oblačil, ampak sem želela kupiti darilo prav njej, da se bo lahko igrala in da bo to igračo imela za spomin tudi ko bo velika.

Tako sem skrbno izbirala darila za prvi rojstni dan nečakinje in na koncu kupila igračo in oblekico, ki bo prav prišla mamici, ker bo nekaj denarja prihranila, ker ne bo rabila zapravljati ona. Zdelo se mi je fer. Moja mama nečakinja je bila vesela vesela darila za rojstni dan, ker se je z mojim darilom igrala dlje časa in se zraven smejala, to pa je bil moj cilj.…

Polomljena koš tabla ni prekinila tekme

Košarkarski navdušenci so v soboto zvečer doživeli pravo športno poslastico, ki se je zapisala med najbolj atraktivne dogodke v domači športni zgodovini.

V razprodani športni dvorani, ki sprejme skoraj 5000 gledalcev, sta se v revialni košarkarski tekmi pomerila dva lokalna prvoligaša, ki sta s svojo predstavo presegla vsa pričakovanja – tako v igri kot v spremljevalnem programu. Na parketu ni manjkalo zabave, efektnih potez in dih jemajočih trenutkov, od silovitih zabijanj direktno na obroč ali od koš tabla do trojk iz sredine igrišča ter domiselnih podaj, ki jih sicer vidimo le na velikih parketih onstran luže.

Ob vsaki atraktivni potezi so dvorano razsvetlile posebne svetlobne in dimne kulise, med odmori pa so občinstvo zabavale plesne skupine, domači glasbeniki ter skeči humoristov. Energija v dvorani je bila neverjetna, svoje je dodala tudi animacija na velikem LED zaslonu ter povezovanje dogodka z znanimi športnimi imeni, ki so tekmo komentirala v živo. Zaradi silovitih zabijanj in zagnanosti igralcev je bila koš tabla kar trikrat poškodovana in zamenjana. Ob vsakem takem trenutku je dvorano preplavil val navdušenja. Še dobro, da je bila pripravljena rezervna koš tabla, zato dogodek ni bil niti enkrat prekinjen za dlje kot nekaj minut – le toliko, kolikor je bilo potrebno, da je bila koš tabla zamenjana. Prav ta element nepredvidljivosti je poskrbel za dodatno draž in občutek, da smo bili priča nečemu res posebnemu.

Organizatorji so z vzornim protokolom poskrbeli za varnost in tempo igre: tehnična ekipa je imela rezervne dele pri roki, sodniki pa so hitro uskladili nadaljevanje, da igralci niso izgubili ritma. Sodobne košarkarske table iz kaljenega stekla in ojačanih nosilcev so zasnovane tako, da prenesejo večje obremenitve, a ob izjemno silovitih kontaktih se lahko kljub temu poškodujejo – zato je hitra zamenjava ključna. Za kakovostno košarkarsko opremo, rezervne dele in trpežne rešitve, kot je koš tabla, obiščite sportnaoprema.si za dodatne informacije in ponudbo.

Dogodek ni bil le športna revija, temveč prava lokalna prireditev, ki je dodatno povezala skupnost in navijače obeh klubov. Številni obiskovalci so dvorano zapustili s širokim nasmehom in vtisom, da se je domača košarka ponovno predstavila v najboljši luči – z energijo, humorjem in neuklonljivim tekmovalnim duhom.…

Imunoterapija mi je prinesla dolgoročno olajšanje

Z imunoterapija sem začela, ko so mi alergije na pelod, pršice in mačjo dlako začele resno oteževati življenje. Vsaka pomlad je bila zame prava nočna mora – neprestano kihanje, srbeče oči, zamašen nos in občutek utrujenosti, ki me je spremljal ves dan. Antihistaminiki so pomagali le delno in pogosto so me uspavali, kar mi je oteževalo delo.

Alergolog mi je po temeljitem pregledu in alergijskih testih predlagal imunoterapijo. Sprva sem bila zadržana, ker sem vedela, da zdravljenje traja več let in zahteva redno jemanje odmerkov. A po premisleku sem se odločila poskusiti, saj so me simptomi preveč ovirali.

Imunoterapija mi je prinesla dolgoročno olajšanje

Začela sem s podjezičnimi kapljicami. Prvi odmerek sem prejela v ambulanti, kjer so me opazovali, da bi izključili morebitne močne reakcije. Edini stranski učinek je bil rahlo srbenje pod jezikom, ki je hitro izginilo. Od takrat sem odmerek jemala vsak dan doma, ob približno isti uri.

Prvih nekaj mesecev na imunoterapija spremembe niso bile velike, vendar sem že prvo pomlad opazila, da simptomi niso več tako intenzivni. Namesto nenehnega kihanja in zamašenega nosu sem imela le blage težave, ki so jih obvladala blaga zdravila.

Vsako leto je bilo boljše. Po treh letih imunoterapija sem lahko brez strahu hodila na sprehode tudi v času največje koncentracije peloda. Tudi stik z mačkami je postal veliko lažji, prej sem takoj dobila rdeče oči in izpuščaje, zdaj pa so reakcije minimalne.

Največja sprememba pa je občutek svobode. Ni mi več treba natančno spremljati vremenskih napovedi in urnikov cvetenja. Lahko se spontano odpravim ven, brez skrbi, da bom naslednji dan povsem izčrpana.

Imunoterapija je zahtevala potrpežljivost in disciplino, a rezultati so vredni vsakega dne, ko sem vzela odmerek. Danes je moje življenje precej bolj sproščeno in aktivno, brez stalnega strahu pred alergijami, ki so mi včasih narekovale tempo dneva.

Zdaj, ko gledam nazaj, sem hvaležna, da sem se odločila za imunoterapija. Imunoterapija mi je prinesla dolgoročno olajšanje, ki ga zdravila niso mogla, in mi vrnila užitek v letnih časih, ki sem se jih prej izogibala.

Več informacij o imunoterapiji in življenju z alergijami najdete na simonasket.si.…

Elektroerozija me je že ob prvem stiku čisto presenetila

Kar nekaj časa sem delal v proizvodnji, kjer smo se ukvarjali z obdelavo železa. Izdelovali smo razne kose in konstrukcije za razne naročnike. Nekaj časa nazaj pa smo se srečali z kar velikim povpraševanjem po kosih, ki so zahtevali nenormalno natančnost. Prav tako je šlo za precej majhne kovinske dele, ki so zahtevali kar nekaj minimalnih detajlov. Pri teh ni bilo prostora za napake in odstopanja, prav tako pa so nekateri kosi zahtevali trše kovine. Zaradi tega smo naleteli na težavo, kajti standardni postopki obdelave ne bi bili primerni. 

Ko pa sem en dan prišel v službo, sem zaslišal besedo elektroerozija. Nadrejeni in nekateri drugi v proizvodnji so se namreč pogovarjali, da bi lahko ta tehnologija pomagala pri opravilu takšnih projektov. Priznam, meni se ni niti sanjalo o čem se gre. Že sama beseda elektroerozija se mi je slišala bolj kot kakšen naravni pojav, kot kaj drugega. 

Tedaj pa mi je nekdo razložil, da gre za tehnologijo, ki lahko s pomočjo izredno močne iskre razreže tudi najtrše kose kovin, ter to z izredno preciznostjo. To me je precej presenetilo, saj se je slišalo kot nekaj iz prihodnosti.

Elektroerozija me je že ob prvem stiku čisto presenetila

Ko pa se je stroj, ki je deloval na elektroerozijo, pojavil v proizvodnji, sem lahko imel samo izbuljene oči. Res mi je bilo zanimivo videti, kako ta deluje. Prav tako je bil računalniško voden, tako da je deloval skoraj sam, brez kakšne potrebe po človeški pomoči. Tedaj smo lahko končno začeli delati tudi na tovrstnih projektih, ki so zahtevali obdelavo trših kovin, med drugim tudi titan, ter to z zelo veliko natančnostjo in brez odstopanj. 

Svojega šefa sem tudi vprašal, zakaj smo stopili v to, kajti stroj za elektroerozijo najbrž ni bil tako poceni. Tedaj pa mi je razložil, da je bila elektroerozija vredna svoje cene, kajti s tovrstnimi projekti bomo dobili zelo velik dobiček.…

Selitev in vadba na prostem

Poznate občutek, ko čutite, da bi morali več narediti za svoje zdravje, vednar nekako ne najdete časa? Ta občutek je mene spremljal že nekaj časa. Potem pa je prišlo obdobje, da sem se moral preseliti za pol leta. Seveda nisem bil vesel. Vendar skoraj nisem mogel nič, bila je službena selitev. Tako sem se preselil v čisto novi kraj. Še danes se spomnim, kako sem se prvi dan sprehajal po kraju in me je pritegnila vadba na prostem. Pomislil sem, da bi pa lahko nekaj v tem času naredil tudi zase. Bila je idealna priložnost, da bi lahko izgubil nekaj kilogramov in telovadil, da pridobim mišično maso. Kajti imel sem občutek, da je moje telo šibko. Seveda sem bil v srednjih letih, ko se to še kako zelo čuti. 

Selitev in vadba na prostem

Vadba na prostem mi je v pol leta spremenila življenje

Še danes sem hvaležen, da sem se za pol leta preselil in da mi je vadba na prostem odprla oči. Tako sem začel z treningi zelo počasi. Zavedal sem se, da če bom pretiraval, da bom obupal. Zato sem začel počasi. Vsaki dan sem se odpravil zgodaj zjutraj peš do naprav za telovadbo. Tam sem se razgibal in začel telovaditi. Prvi teden je bilo najtežje, ker me je bolelo celo telo, vendar nisem obupal. Vedel sem, da je vadba na prostem zelo dobra za moje zdravje in da mi ne more škodovati. Tako sem nadaljeval. Dal sem si cilj, da se po pol leta domov vrnem drugačen. 

Danes vem, da mi je vadba na prostem spremenila življenje in resnično sem srečen. Danes še vedno telovadim vsak dan, čeprav je od tega že 5 let. Postal sem drug človek in veliko mi pomeni, da imam v srednjih letih moč in energijo. Danes se zavedam, kako drugače lahko živiš, če najprej poskrbiš za fizično aktivnost. …

Ročna svetilka lahko v določenih trenutkih pomeni ogromno.

Ko sem bila še otrok, smo pogosto hodili z družino kampirat. Spomnim se, da sem imela svojo majhno ročno svetilko, ki sem jo strašansko oboževala. Bila je rdeča, nekoliko prevelika za mojo otroško roko, a sem jo nosila povsod s sabo. Zvečer, ko je padla tema in so se odrasli še pogovarjali ob ognju, sem se s svetilko v roki podala na pustolovščine, najraje sem raziskovala bližnji gozd ali šotor, kjer smo s prijatelji imeli skrite sladkarije.

Enkrat sem se odpravila malo predaleč. Nisem šla daleč v smislu razdalje, ampak dovolj, da nisem več slišala ostalih. Bilo je popolnoma temno, razen malega snopa svetlobe iz moje ročne svetilke. Srce mi je začelo razbijati, ampak tista svetloba mi je dajala občutek varnosti. Vzela sem si trenutek, globoko vdihnila in po svetlobni poti začela hoditi nazaj. Takrat sem se prvič zavedala, kako zelo pomemben je lahko tako majhen predmet, kot je ročna svetilka.

Ročna svetilka lahko v določenih trenutkih pomeni ogromno.

Od takrat naprej imam ročno svetilko vedno nekje pri roki – v avtu, v nahrbtniku, doma v predalu poleg postelje. Morda je to ostanek tistega otroškega občutka, da mi svetloba pomaga najti pot. Ampak dejstvo je, da mi je že večkrat prišla prav. Ko je zmanjkalo elektrike. Ko sem ponoči iskala nekaj na podstrešju. Celo na dopustu, ko sva se z možem vračala iz večernega sprehoda brez uličnih luči, nama je prav prišla ročna svetilka.

Danes imam sicer bolj moderno, majhno in izjemno močno svetilko, ampak čustveno sem še vedno navezana na tisto prvo, rdečo. Mislim, da je še vedno nekje v škatli s spomini. Ročna svetilka je postala zame simbol. Majhen vir svetlobe, ki te lahko vodi, ko ne vidiš poti. In takih stvari ne pozabiš.

Zanimivo je, kako nekaj tako preprostega, kot je ročna svetilka, lahko v določenih trenutkih pomeni ogromno. Ni le orodje, ampak nekaj, kar ti daje občutek nadzora v nepredvidljivih okoliščinah. Morda zato še danes, ko jo primem v roke, začutim tisto otroško samozavest. Nekakšno tihotapljenje poguma v dlan ravno takrat, ko ga najbolj potrebuješ.…