Kontrola kakovosti se na papirju vedno sliši lepo. Postopki, pregledi, potrditve. V resnici pa se z njo največ ukvarjaš takrat, ko nekaj ne štima in ne veš točno, kje se je zalomilo. Izdelek je skoraj pravi. Storitev je skoraj dobra. Nekaj manjka, a ne znaš takoj povedati, kaj.
Velikokrat se kontrola kakovosti razume kot končni pregled. Kot nekdo, ki pride na koncu in reče ja ali ne. Ampak če si že kdaj popravljal napako, ki se je zgodila veliko prej, veš, da je to najdražja in najbolj naporna varianta. Takrat kontrola kakovosti ne rešuje problema, ampak samo potrdi, da obstaja.
V resnici se vse začne precej bolj zgodaj. Pri tem, kako se delo sploh lotiš. Ali so navodila jasna. Ali vsi razumejo, kaj pomeni dovolj dobro. Ali se stvari delajo po navadi ali z razmislekom. Veliko napak se zgodi čisto mimogrede, brez slabih namenov. Samo zato, ker se je nekaj predpostavilo in ni bilo izrečeno.
V vsakdanjem delu je kontrola kakovosti pogosto zelo tiha. Ne izgleda kot velik sistem, ampak kot drobna vprašanja. A je to res to? A ima to smisel? A bi jaz to brez razlage razumel? Takšna vprašanja si ne postavljaš zato, ker moraš, ampak ker veš, da boš sicer kasneje popravljal.
Pomembno je tudi, kdo nosi odgovornost. Če je kontrola kakovosti ‘naloga nekoga drugega’, običajno ne deluje. Ko pa postane del razmišljanja, se začnejo stvari urejati same od sebe. Manj je popravljanja, manj je slabe volje in manj tistega občutka, da si ves čas v zamudi.
Najbolj zanimivo pri kontroli kakovosti je to, da je najbolj uspešna takrat, ko je skoraj ne opaziš. Ko stvari tečejo, ko ni potrebe po razlagah in ko ni vprašanj za nazaj. Takrat veš, da nekaj deluje prav.
In ja, ni popolna. Nikoli ne bo. Ampak dobra kontrola kakovosti ni iskanje popolnosti. Je iskanje ravnotežja med tem, da gre delo naprej in da se ne sesuva samo vase.…